STAREJŠE GOSPE V KENIJI – NIČ KAJ DRUGAČNE OD TISTIH V SLOVENIJI
To sredo na kliniki ni bilo pretirane gneče. Končali smo okoli 14. ure in tako sta se Petra in Lily* odločili, da se odpravita na hišni obisk h gospe, ki na kliniko zaradi slabše pokretnosti težko pride. In mi smo jima nadobudno sledili.
Lilly nas je odpeljala do pol ure hoda oddaljene hiške, kjer nas je na pragu pričaka starejša gospa, ki ni mogla skriti navdušenja nad našim prihodom. Zdravstvena obravnava je trajala kakih 15 minut, nato pa so sledile po pomembnosti verjetno zelo primerljive aktivnosti: slikanje s tremi različnimi telefoni, razdeljevanje arašidov ter molitev k Bogu, naj nas vse blagoslovi in ohrani zdrave. Ko smo se že odpravljali je gospe zazvonil telefon. Videla je, da jo kliče brat, in vztrajala, da se oglasimo mi. In smo se, zagotovili gospodu na liniji da bomo za njegovo sestro dobro poskrbeli in si nato podajali telefon, saj je gospa želela, da z bratom pogovorimo vsi.
Na poti nazaj nam je Lily povedala, da je bila gospa nanjo malce huda. Ni namreč vedela, kdaj točno pridemo in se zato ni uspela preobleči v pražnjo opravo. Naslednjič naj pokličemo prej, je rekla, da se pripravi in nam po možnosti še kaj skuha.
*Petra je slovenska zdravnica, ki je v Majiwi že četrtič in tako pozna že skoraj vse tukajšnje posebnosti in običaje. Skupaj z Marvinom je nekako prevzela vlogo naše vzgojiteljice – razlaga nam o ljudeh v teh koncih, načinu obravnave ter stvareh, na katere moramo biti pri pacientih še posebej pozorni. Bolezni tukaj so namreč precej drugačne od tistih v Sloveniji. Lily pa je ena od zaposlenih na kliniki, ki že dolga leta oskrbuje kronične rane in je na tem področju prava zakladnica znanja. Hkrati pa je izredno prijetna in nasmejana gospa, ki se venomer trudi, da bi nam bilo na kliniki kar se da prijetno.
