OHCET
Pastorjev sin se je poročil. To je bila prva poroka v Majiwi po dveh letih (saj veste, te mladi se sploh ne poročajo več). Povabljeni smo bili s strani ženinove matere, ki je bila ena Katarininih ljubših pacientk. In smo šli.
Poroka se začne z nekajurno zamudo. Nato v atraktivnih ritmih s plesnimi koraki v cerkev pridejo najprej ženin s svojim spremstvom, za njim pa še nevesta s svojim. Obred traja okvirno 3 ure, po njem pa sledi fotografiranje ter pogostitev. Po vsem tem času smo že vajeni, da nas ljudje poskušajo vkomponirati v vse dogodke, na katerih se pojavimo. Temu primerno smo pripravili načrt, kako takoj po poroki na skrivaj oditi iz cerkve. In načrt je spektakularno spodletel.
Tik pred cerkvijo nas srečata starša ženina, ki nas postavita z mladoporočencema pred kamero. Nato je oče vztrajal, da ostanemo na pogostitvi. Posedel nas je za mizo ter zaukazal, naj nam brž prinesejo hrano – povedali smo namreč, da se nam mudi naprej. In zgodilo se je, da smo hrano dobili pred sorodniki ter celo pred ženinom in nevesto, ki bi mogli jesti za našo mizo. To smo izvedeli po približno 15 minutah, ko so svatje, vsi zaprepadeni, eden za drugim hodili k naši mizi ter najprej diskretno in v jeziku luo (z nami so bili še sodelavci iz klinike), nato pa precej jasno ter v angleščini odredili odhod, da bi se lahko mladoporočenca z družino usedla. Pa smo vstali in šli s polnimi trebuhi in nasmejani, da smo odšli ob času. To je bila zelo verjetno namreč edina možnost odhoda pred poznim večerom.
