PRVI PRIMER = PRVA URGENCA
Prvi dan na kliniki-bomo začeli bolj na počasi, da se lahko prilagodimo. Vsaj načrt je bil tak. Realnost malenkost drugačna. Prvega v sobo pripeljejo enoletnega dečka, ki se je pred dvema dnevoma polil z vročim čajem. Bil je sicer obravnavan v bližnji bolnici, ampak se jim stvar ni zdela dovolj problematična, da bi mu namenili kaj več od zdravil za bolečino. In tako je kirurška ekipa* – Neža in Cene – pričela brskati po omarah za kakšno uporabno zadevo. Od nekje sta dobila pinceto, od nekje drugje nekaj sterilnih zložencev, pa sta pričela strgati odmrlo kožo z otroka, ki je bil sicer od trebuha navzdol ves pordel in v mehurjih, ter se na vse pretege poskušala spomniti stvari, ki sta se jih med opravljanjem kirurgije naučila o oskrbi opeklin.
Dobro in kvalitetno sta ga oskrbela, brez skrbi. Mali se je že praktično zacelil. Sta se pa v momentu, ko je mati dečka odpeljala iz ambulante, odločila, da brž, ko bosta imela kaj časa, pregledata ter si organizirata ambulanto. Za vsak slučaj, če še kdaj pripeljejo opečenega malčka skozi vrata in bo potrebno skočiti pokonci. In novega so pripeljali že čez 7 dni.
*V principu 90% obravnav obsega previjanje in oskrbo kroničnih ran, nič kaj pretirano kirurškega. Se pa ime kirurška ekipa vseeno sliši vsaj nekoliko bolj visokoleteče kot pa izraz »wound people« (»ljudje za rane«), ki ga Katarina uporablja za Nežo in Ceneta.
